Formula za razvoj otrokovih potencialov: bogato naravno okolje + nekaj orodja + družba drugih otrok

Verjamem, da je prosta igra, ki jo vodijo kar otroci sami tisto največ, kar jim lahko da gozdno varstvo. Bogato naravno okolje, nekaj orodja in družba drugih, različno starih otrok je dovolj, da otroci iz sebe potegnejo svoje potenciale. Med druženjem v naravi otroci sami poskrbijo za svoj motorični, senzorični, kognitivni, emocionalni in socialni razvoj.

Potreba po igri je otrokovo orodje, ki mu pomaga razviti večino sposobnosti, znanj in veščin, ki jih bo potreboval v življenju. Prirojena radovednost iz otrok naredi prave male znanstvenike, ki vsak dan odkrijejo ogromno novega. Pri tem pa se še neznansko zabavajo!

Prosta igra v naravi otrokom pomaga, da so v stiku s sabo in jih opolnomoči za življenje. Če lahko sami izbirajo kaj bodo počeli in s kom se bodo igrali, prek igre raziskujejo svoje reakcije in preizkušajo iznajdljivost v različnih situacijah. Tako spoznavajo sebe, odkrivajo svoje omejitve in jih premikajo. Razvijajo samospoštovanje in svobodnega duha.

Z otroki hodimo v gozd ob vsakem vremenu. Moto gozdnih skupin je: ‘’Ni slabega vremena, so le neprimerna oblačila.’’

Otroci so radi v naravi ob dežju, pa tudi pozimi, če so le primerno oblečeni. Vsak lastnik psa ve, da ga mora peljati ven ob vsakem vremenu. Od kod nam ideja, da je za nas in naše otroke dobro, če ostanemo zaprti noter že ob prvih dežnih kapljah?

Pri naših gozdnih druženjih je poseben tudi odnos do (ne)varnosti. Na splošno smo postali družba, ki želi predvideti in v naprej preprečiti vsako možno nevarnost. Vendar otroci potrebujejo tvegano igro, kjer iščejo in premikajo meje svojih zmožnosti. Le tako se lahko spoznajo in naučijo soočati s tveganji, da bodo v odrasli dobi pripravljeni na vso nepredvidljivost življenja. Zato v Gozdalnici in pri Gozdnih gusarjih otroci lahko plezajo tako visoko, kot zmorejo. Zelo zgodaj se tudi seznanijo z uporabo različnega orodja, tudi žage in noža. Razen manjših prask ali površinskih ureznin poškodb še nismo imeli.

Srečujem tudi otroke, ki ne znajo plezati po drevesih in hoditi bosi po gozdu. Otroke, ki se v naravi počutijo nelagodno. Lani sem spoznala tri letno punčko, ki se je preselila iz velemesta in se ob prvih nekaj obiskih gozda ni upala stopiti čez korenino, brez da bi za roko držala odraslo osebo.

Zdi se, da pozabljamo, da je gibanje za otroke življenjskega pomena. Najbolj intenziven telesni in gibalni razvoj poteka v predšolski dobi in ga je kasneje težko ali celo nemogoče nadoknaditi. Svobodno gibanje in raziskovanje narave ob različnem vremenu je pomembno za celostni razvoj otroških možganov, pa tudi telesa. Dovolj spontanega gibanja ni pomembno le za normalen motoričen razvoj, temveč tudi za izgradnjo kosti.

Pri gozdnih druženjih otroci vsakodnevno sami poskrbijo za ogromno gibanja. Narava pa jim ponuja dovolj izzivov, da je njihov gibalni razvoj vsestranski. Plezanje, plazenje, hoja in tek po neravnem terenu, kotaljenje, skakanje, guncanje in še kaj so vsakodnevne oblike premikanja, ki jih zavzemajo naši otroci. Razumejo tudi, da se morajo gibati, kadar jih zebe in da jih bosa hoja po gozdu ohladi v poletni vročini.

Ko se družijo otroci različnih starosti, se mlajši učijo od starejših in starejši prevzemajo skrb za mlajše. Zanimivo je opazovati, kako se v gozdu otroci družijo glede na trenutno zanimanje, ne pa glede na starost ali spol. Skupine se oblikujejo glede na to, kaj kdo želi početi. Mlajši otroci se učijo s posnemanjem starejših, zato se tudi hitreje gibalno in socialno razvijajo. Starejši pa se učijo prek poučevanja in vodenja mlajših otrok. V starostno mešanih skupinah navadno opazimo več razumevanja in empatije, pa tudi domišljije in ustvarjalnosti. Ker otroci večinoma sami skrbijo za dinamiko v skupini, se soočajo tudi s konflikti in se jih učijo reševati.

Starši, ki nimajo priložnosti, da bi dali svoje otroke v gozdno šolo, lahko svoje in sosedove otroke peljejo ven, potem pa naj jih pustijo pri miru. :)

Se sliši grdo? Naj povem malo več. Večina današnjih otrok trpi za pomanjkanjem prostega časa, ko se lahko igrajo po svoji želji in notranji motivaciji, ne da bi bili stalno nadzorovani in usmerjani s strani odraslih. Za otroke pa je prosta igra bistvenega pomena. Ko se igrajo z vrstniki, otroci ne le razvijajo fizične in intelektualne veščine, temveč se tudi učijo sklepati prijateljstva, reševati konflikte, premagovati strahove, reševati probleme in prevzemati odgovornost zase. Čas, ko se otroci svobodno igrajo, lahko starši izkoristijo za klepet s prijatelji ali branje dobre knjige, pri tem pa še vedno lahko s kotičkom očesa skrbijo za varnost podmladka.

Povzeto po intervjuju, ki ga je z Uršo Plešnar, vodjo Gozdalnice izvedel Robert Lisac, Moderni Samuraj.

Če želiš tudi ti voditi skupino otrok na tak način, te vabim v spletni tečaj GOZDNI OTROCI - V 28 dneh postani mentor svobodnih gozdnih otrok in ustvari ter vodi svojo gozdno skupino.