Na drugi strani strahu te čakajo tvoje sanje.
Povej mi, kakšne so tvoje sanje in ali si jih z lahkoto prikličeš v spomin? Si jih upaš živeti ali ti vsakodnevna realnost ne dopušča časa in energije za sanjanje? Kakšen pogled na svet želiš predstaviti otrokom? Veselje. Radost. Sreča. Poskočnost. Tako izgledajo sanje v prvem hipu. Začutiš jih globoko v sebi. Prevzame te
vznemirjenje, pa tudi zaupanje. Zdijo se ti tako domače. Potem pa začneš razmišljati. Nekaj v tebi te spomni na vse izkušnje, ki ti govorijo, da so sanje neuresničljive. In na vse odrasle, ki so ti v otroštvu govorili, da to le sanjaš. In na odrasle, ki si niso upali živeti lastnih sanj. Si želel leteti na Mars, pa ti je oče rekel: ''Ne sanjaj, to je nemogoče''? Čeprav te žene, da bi sledil svojim sanjam potem začneš dvomiti, začutiš strah. Morda sanje potlačiš malo globje, da te ne spominjajo ves čas na to, česar si resnično želiš. Kaj pa če je lahko drugače? Kaj če je strah le energija, ki te lahko podpre pri tvoji sanjah?
Jaz sanjam, kako pomagam otrokom ohraniti razigrano, radovedno in spontano otroštvo. Sanjam o otrocih, ki ne verjamejo, da so njihove meje tam, kot jim govorimo odrasli, temveč svoje omejitve ves čas sami preizkušajo in premikajo. O otrocih, ki postavljajo vprašanja svetu in sebi in raziskujejo poti do odgovorov. Jezi me, ker k meni prihaja vse več otrok, ki se morajo znova naučiti kako poiskati lastno motivacijo, zanimanje in zaupanje da zmorejo. Ki ves čas pričakujejo zunaja navodila in animacijo. Ki se ne znajo več igrati sami. Nekateri otroci potrebujejo celo več dni, da se v naravi spet počutijo domače in da začnejo želje in ideje črpati iz svoje notranjosti.
Sanje se mi uresničujejo. Že 4 leta in 9 mesecev imam priložnost opazovati, kako otroci razvijajo svoje potenciale med svobodno igro v naravi. Raziskujejo svet, medsebojne odnose in svoje zmožnosti, reakcije, želje in strahove. Opazujem otroke, ki se učijo zaupati sebi in svetu.
Na začetku me je bilo zelo strah. Nisem verjela vase, v svoje znanje in sposobnosti. Nisem imela drugih izkušenj, kot le otroški spomin na neskončne igrive urice v bohinjskem gozdu. Nisem čutila, da sem dovolj dobra. Nisem verjela, da sem dovolj dobra mama, dovolj dobra varuška, kaj šele da sem sploh lahko podjetnica (uf , mislim, da sem se prvič upala uporabit besedo podjetnica). Čeprav sem imela jasne sanje, je vse v meni govorilo, da ne bo šlo, da nisem dovolj, da nisem dovolj, da nisem dovolj. Ali poznaš ta glas v glavi?
Na srečo sem bila noseča. In sanje v nosečnosti imajo magično moč. Mamice mi lahko pritrdite, a ne? Tisto bitje v tebi te žene, da začneš zaradi njega spreminjati svet na bolje. Da počneš tisto, kar najbolje znaš, zato da bo lahko živel v svetu, ki ga bo za odtenek bolj podpiral. In sem stopila na pot sanj, na pot, ki daje svetu tisto, kar najbolje znam.
Danes praznujem. Praznujem svoj 38. rojstni dan in počutim se živo. Živa sem kot najstnica, ki še verjame, da lahko spreminja svet. Praznujem pogum, da sem v zadnjih mesecih stopila skozi nekatere svojih velikih strahov in odkrila v sebi vrednost, ki jo želim deliti s svetom.
In ponosna sem. Ponosna sem na vse vas raziskujoče starše, ki opazujete svoje otroke, verjamete v njih in se učite odnosov znotraj družinske dinamike, kljub temu, da se vam včasih zdi, da gre vse narobe. ☺ Ponosna sem na otroke, njihovo neizmerno kreativno energijo in moč, da zasledujejo svoje želje. Ponosna sem tudi nase, ker stopam skozi svoje strahove in začenjam živeti svoje sanje. Sanje, s katerimi lahko pomagam otrokom živeti tisto pravo igrivo in raziskujoče otroštvo.
