Kje je meja med raziskovanjem in uničevanjem narave?

Otroci, ki veliko časa preživijo v naravi in jo lahko svobodno raziskujejo, bodo verjetno odrasli v osebe, ki imajo naravo rade, jo spoštujejo in jo želijo ohraniti.

Vprašanje, koliko poseganja v okolje lahko dovolimo otrokom, se pogosto pojavlja na forumih povezanih z gozdno pedagogiko. Ali je prav, da jim dovolimo trgat cvetlice in storže? Lahko domov odnesejo kamne? Kaj pa rezanje vej, kopanje lukenj in hoja izven označenih poti?

Otroci se odnosa z naravo, tako kot ostalih odnosov, naučijo skozi izkušnjo. Da bi naravo spoznali in jo vzljubili, morajo v njej preživljati čas. Najbolje veliko časa, ko se lahko svobodno gibljejo in igrajo. V naravi radi nabirajo zaklade, skačejo čez in v potočke, plezajo, ustvarjajo, gradijo hišice, se lovijo ... Skratka vse, kar otroci radi počnejo, le da so tu možnosti manj omejene, kot v zaprtih prostorih.

Namesto v naprej postavljenih pravil in omejitev, se v Gozdalnici raje sproti sprašujemo, kaj je neškodljiva igra, s čim pa že škodujemo živi naravi. Ko v potoku najdemo rakce in pupke, pazimo, da med ogledovanjem ostajajo vlažni. Žabice si hitro pogledamo in jih spustimo nazaj na prostost. Žagamo in izdelujemo z vejami že podrtih dreves. Namesto, da bi kopali nove luknje, uporabimo jame, ki so ostale pod koreninami podrtih dreves. Po gozdu se premikamo tako po brezpotjih, kot po utrjenih poteh. Ves čas se učimo. Spoznavamo, kako se odzivamo na naravno okolje in kako se okolje odziva na nas.