Kaj je bolj tvegano:  blato in praske ali odtegovanje pomembnih izkušenj?


Ravno sem se z otrokoma vrnila z nedeljskega potepanja po Rožniku. Na tak sončen dan vsi privrvijo iz svojih lukenj, zato smo toliko bolj veseli, da poznamo vse skrite in neobiskane kotičke gozda. Priljubljena skala, na kateri je že moja generacija previsela otroštvo, pa je na 'promenadi', zato smo morali tudi med ljudi. Štiriletnik jo je večkrat preplezal kot za šalo, pa tudi dvoletnici je uspelo priti do vrha brez pomoči. Le varovala sem jo. Bolj zaradi mojega dobrega občutka, kot zaradi resnične nevarnosti. Njeno veselje, ko je prvič samostojno splezala do vrha, je bilo nepopisno. Iskrice so švigale iz oči, pod njimi pa je od ušesa do ušesa sijal nasmeh. ''Mami, sama sem splezala,'' je skoraj zašepetala.

Potem sta se otroka zaigrala, jaz pa sem se zamotila z opazovanjem mimoidočih. Mimo so se sprehajale družine z majhnimi in velikimi otroki. Precej otrok je želelo splezati na skalo in na moje presenečenje večini odrasli tega niso dovolili. Za razlog so navedli, da bodo umazani ali da je nevarno. Nisem še srečala normalno razvitega triletnika, ki ne bi mogel sam varno priti na vrh skale. Kar se umazanije tiče pa ... Tako kot je rekla gospa, ki smo jo srečali na koncu sprehoda: ''Saj imamo pralne stroje.''

Gibanje je za otroke življenjskega pomena. Najbolj intenzivnen motorični razvoj poteka v predšolski dobi in ga je kasneje težko ali celo nemogoče nadoknaditi. Svobodno gibanje in raziskovanje narave ob različnem vremenu je pomembno za celostni razvoj otroških možganov. Za motorični, , senzorični kognitivni in emocionalni razvoj, pa tudi za dobro razpoloženje! Če želite izvedeti več o tem, na koncu članka navajam nekatere vire. Sama želim predvsem vzpodbuditi k temu, da otrokom pustimo več svobodnega gibanja. Tudi tveganega in umazanega.

Umazanija je hitro rešljiv problem. Za nekaj 10 eurov lahko kupimo zaščitna oblačila za dež in umazanijo, ki jih otroci lahko uporabljajo skozi vse leto. Kar pa se varnosti tiče, je potrebno zaupanje. Zaupanje otrokom, da bodo znali oceniti tveganje in se z njim soočiti. Tega se ne morejo naučiti, če jim ne dovolimo. Če nas je strah, lahko stojimo ob otroku in ga opazujemo ali varujemo, medtem ko se prosto giblje. Več prostora bomo dali otroku in bolj se bo moral zanašati sam nase, bolj bo previden.

Jeseni je z nami v gozdu počitnikovalo nekaj osnovnošolcev. Že prvi dan so odkrili visok razvejan hrast, ki je nudil pravi plezalni poligon. Eden od fantov si je želel splezati nanj, pa ni vedel ali bo izzivu kos. Moja navada je, da jim prepustim, da to sami ugotovijo. Nekaj časa je trajalo, da je poskusil splezati na prve veje in potem vse višje. Njegovo plezanje je bilo previdno in zanesljivo. Videlo se je, da je premagal prvotni strah in se podal novi izkušnji naproti. Spomnim se pogovora z njim tisto popoldne, ko mi je rekel, da če želiš plezati, si moraš le zaupati. Pritrdila sem mu in odgovorila, da so za zaupanje potrebne tudi izkušnje. Pa me je pogledal globoko v oči in ponovil: ''Samo zaupati si je treba.''

Preberite še:


Featured Posts
RSS Feed
Recent Posts