Zgodbica Dekleta na brezpotju
Skupina sedmih deklet (6 do 10 let) se je, opremljena z vrvjo, odpravila proti vrhu Rožnika. Izbrale so si brezpotje, preraščeno s trnjem in največjo strmino, kar so jih našle. Pravi izziv! Neopaženo sem jih zasledovala, da bi jim lahko priskočila na pomoč, če bi jo potrebovale, vendar sem želela, da imajo
odgovornost za reševanje težav na poti v svojih rokah.
Na začetku poti so bile popotnice razigrane in navdušene, toda kmalu so se pričele prve težave. Kdo bo vodja odprave? Besede, ki sem jih ujela so bile: ''Pa zakaj ti? Ti mi že ne boš govorila, kje naj hodim! Ti nisi nič boljša, kot jaz!'' Med prepirom so se dekleta premikala proti vedno težjemu delu poti. Prerekanje se je počasi spremenilo v cviljenje: ''Jaz ne morem! To je pretežko! Tukaj je trnje. Ne gre. Meni drsi. …'' Ker sem ocenila, da ni resne nevarnosti, sem dekleta pustila, da same najdejo rešitev. Pot nazaj bi bila enako težka, kot tista, ki je vodila naprej. To so tudi same hitro ugotovile in soglasno za vodjo določile najstarejšo in najspretnejšo. Ta je od drevesa do drevesa privezovala vrv, s pomočjo katere so se ostala dekleta vzpenjala proti vrhu. Sedaj so sodelovale in brez nadaljnih prepirov premagale izziv. Na vrh so prišle po eni uri, utrujene a zadovoljne. Ponosna na njihov uspeh sem bila tudi jaz, kar sem jim tudi povedala. Verjamem, da je izkušnja, ki so jo dekleta dobila, neprecenljiva.
