Razmišljanja o doživetjih v poletni gozdni šoli
Otroci so že ob prvem stiku z gozdom pričeli vsak s svojo dejavnostjo. Ob prihodu je nekatere pritegnil potok, drugi so pričeli vleči veje in kotaliti debla. Kar je bilo na začetku videti kot brezciljno mešanje blata in vode ter prenašanje vej iz enega na drug kup, je že po kratkem času dobilo svoj smisel. Začeli so graditi jezove, majhne hišice za živali in večja zatočišča. Otroška domišljija, ustvarjalnost in vedoželjnost je tako vodila naše skupne dneve.
Vodene dejavnosti, ki sem jih pripravila predvsem za primer, če bi jih otroci potrebovali, da se sprostijo, začutijo gozd in izgubijo strah in odpor pred neznanim, sem z veseljem in zadovoljstvom opustila. Otroci so hodili po brezpotjih, si skozi trnje utirali nove skrivne poti, se dotikali polžev, lovili rakce in žabe, brskali po blatu ter se drsali in kotalili po blatnem toboganu. Le redki so potrebovali spodbudo in odobravanje odraslega, da biti blaten ali se dotakniti nečesa sluzastega ni gnusno, temveč nova izkušnja. Večina otrok je že od samega začetka uživala v raziskovanju.
Naše delo je bilo predvsem budno spremljanje otrok in pomoč, ko so jo želeli. Brez nepotrebnega svetovanja in določanja pravil igre. Učili so se iz lastnih izkušenj.
Pri večjih in težjih projektih, kot je na primer vleka velikega debla po blatnem hribu navzgor, so se urili v sodelovanju. Njihova domišljija je bila neverjetna in le redko so opustili svoj projekt brez zaključka.
Kljub temu, da se nismo držali pripravljenega programa, so otroci v Gozdni šoli spoznavali gozdne živali, različne vrste dreves, užitne rastline, se učili, kako si zgradijo zavetišče ali izdelajo lok. Verjamem, da so gozd doživeli kot svojega zaveznika in prostor, ki jim omogoča ustvarjanje, sproščanje energije, kričanje, razmišljanje in zabavo.
V tem mesecu se je v Gozdni šoli izmenjalo več kot 50 otrok in prepričana sem, da so prav vsi neskončno uživali. Vključno z mano.
